16. in 17. dan: Vse lepe stvari se enkrat končajo

Kako že pravijo? Počil je lonec in zgodbice je (skoraj) konec. Tudi našega potovanja po Braziliji. Ja, prišel je ta dan. Povedano po pravici, smo se že kar veselili. Saj smo se imeli fantastično, ampak pride čas, ko se spakira in gre domov. Pa tudi mi se moramo malo spočiti drug od drugega. Kajti, naslednjič se vidimo 'šele' čez dva dni.
Torej, bilo je malo slabe volje, ker smo se odpravili že ob osmih zjutraj.






Adio Rio!

Ampak tudi slabe stvari se enkrat končajo, saj je skupaj z nami v spanec utonila tudi nejevolja.
Malo kasneje smo doživeli še zadnjo churrascarijo oz. samopostrežbo. O, kako bomo pogrešali zvrhano naložene krožnike, nekajkratne repete in meso, ki se nam še vedno prikazuje pred očmi. Čeprav kot pravi gurmani s to ponudbo oz. okusom seveda nismo bili najbolj zadovoljni!

In hopla, že smo bili na letališču v São Paulu.






Naša ptica


Letalo ni doživelo izlitja alkohola, kot se je zgodilo na poti v Brazilijo, ker se nam tokrat ni posebej dalo, nas je pa nadomestil brazilski karate klub, ki je omagal po dveh pirih!


Večer nad Sao Paulom


Jutro nad Atlantikom


Večerja, zvijanje na sedežih med spanjem, zajtrk, in kar iznenada Malpensa.

Smo res že na evropskih tleh? Še aplavz pilotu za lep pristanek in že smo veselo korakali proti tekočemu traku na lovu za prtljago.

Potem pa prešerno veselje, saj smo uspešno prinesli nekaj 10 litrov cachaçe, sadja in ostalih 'prepovedan vnos' substanc.

Pred terminalom nas je že čakal avtobus, kamor smo naložili prtljago in se odpeljali proti Sloveniji.

V naše veliko veselje smo s šoferjema spet lahko govorili po naše in se vsi razumeliJ. Vendar pa z domačim avtobusom nismo bili povsem zadovoljni, saj se z udobjem brazilskih Corcovado avtobusov le stežka primerja. Kot vedno nam je čas spet hitro mineval.

Malo smo še spali, pa peli, imeli postanek za skromno kosilo, štiri brucke pa so tudi uspešno prestale avtobusni krst.

Ostali smo se pošteno nasmejali, nato pa zahtevali film.

Eden od obeh vodij poti je pot končal že na Lomu (hvala lepa za tole!) ostali pa smo vztrajali še do Ljubljane.


Na zadnji postaji turneje nas je pričakala slovenska polka!!!


Tam smo se razpakirali in se poslovili, vendar samo do četrtka. Škoda je le, da sta šoferja pozabila naše smuči v Ljubljani, saj smo hoteli pot nadaljevati kar do Krvavca.
No, mislimo, da je za zaključek potrebno pohvaliti zbrano publiko, drage starše, brate, sestre, prijatelje, sošolce in seveda vse zveste fane APZja, ki so redno spremljali ta blog in komentirali vpise v njem.
Vsi pozdravčki so prišli do pravih ljudi, kar nam je turnejo le še polepševalo. Dragi vsi, brez vas tudi nas ne bi bilo!

Spisali Janez, Urša D., Marjetka in Tilen

15. dan: Zadnji dan v Riu

Na zajtrk, ki se je začel eno uro prej (v Braziliji smo že prestavili na poletni čas – eno uro naprej), smo po večeru sambe kapljali le posamezniki. Nekateri smo plesali sambo vse tja do 5. ure zjutraj, nato pa še izkusili pravi “riodejaneirevski” kriminal, saj so nas na plaži Copacabana napadili z noži in oropali. Ja, Rio je nevarno mesto. Na našo srečo je nastala samo materialna škoda. Ostali so izkoristili jutro za spanje, saj so se glavni dogodki dogajali popoldan: tržnica na Ipanemi, gejevska parada na Copacabani in nogometna tekma med mestnima rivaloma Botafogo in Vasco da Gamma na Maracani!

Pred vstopom na metro -- naravnosti proti Maracani (mestni derbi Vasco:Botafogo)

Ker tenorski sekciji ni uspelo najeti kombija za parado na Copacabani, se je večino Apz-ja odločila za obisk tekme. Takoj, ko smo stopili iz podzemne želežniske postaje, smo se opremili z navijaškimi rekviziti, dresi, trakovi, zastavami in seveda pirom!

Stadion od zunaj

Ker nas je receptor v hostlu že predhodno prepričal, da je Vasco boljši, in ker se Vasco (izgovorjava: Vaško) rima na Laško, dvoma ni bilo – navijali bomo za Vasco!


APZjevski navijaci




Čeprav stadion ni bil poln (23.000 navijačev!), je bilo vzdušje zelo dobro. Kljub temu, da je večino bolj zanimalo, s katere strani bo prišlo pivo, kot pa katero moštvo ima napad, smo navijali zelo vneto, peli smo navijaške pesmi, in se na koncu veselili zmage Vasca 2:1.



Maracana




Povedli smo z 1:00


Zaskrbljeni obrazi po izenacenju




Zmagovita podaja...


... in gooool!!


Noro vzdusje pri 2:1






Navijaci so bili vseh starosti :)


"Kdor ne skace, ni Sloven'c ..."


Navijacice


Okolica stadiona je bila mocno zastrazena

Drugi so se odpravili na tržnico na Ipanemi po nakupih, zapravili še zadnje reale, da bi razveselili sebe in svoje bližnje.

Ogledali pa so si tudi gejevsko parado na Copacabani, kjer naj bi bilo po uradnih podatkih zbranih milijon ljudi. Rečem lahko le, da je neverjetno, kaj vse lahko tam vidiš. Večer se je za nekatere končal že zelo kmalu, drugi pa so vztrajali, da bi zaužili še zadnje ure v Riu de Janeiru. Imeli smo glasbene urice v hostlu, nato pa spili še zadnje prave brazilske capirinhe v bližnjem lokalu.

Pakiranje pred jutranjim odhodom kar na hodniku -- "Kako naj vse stlacim noter?"


Jutri zjutraj bomo z avtobusom odsli v Sao Paulo, nato pa bomo ponoci skocili cez Atlantik.

Srecno, APZ!

Toni in Maja

14. dan: ZAKAJ JE BOG USTVARIL GLASBENE VILICE

Še skoraj sredi noči privihra v našo sobo maestrina: “Če ne greste na zajtrk do 8. ure, boste ostali brez! Gospodinje so se pritožile, da predolgo spite.” Ojoj, bomo pa morali nastopati brez zajtrka, kajti to je čisto prezgodnja ura za sicer skromni obed.
Ob 9.30 je bil odhod izpred hostla na zadnji koncert te turneje. Doleti nas novo presenečenje: ne gremo z našim avtobusom, ampak s kombiniranim metrojem.

Sledi glasno protestiranje … le kdo bo nosil težke note potem skozi cel Rio de Janeiro? Kakorkoli, četica apz-jevcev se odpravi do postajališča javnega prevoza, toda avtobusa ni in ni … Sedaj lažje razumemo brazilske navade: zamujanje – počasi se jih navzemamo tudi mi.

Toda kako naj nastopimo ne-upeti? Urša nas zvabi v stransko ulico, kjer s pomočjo glasbenih vilic začnemo z našim do-re-mi. Ob tem si le predstavljajte začudene poglede mimoidočih.
Zmoti nas prihod mestnega avtobusa, ki pa izgleda bolj miniaturno. Ker smo vajeni najrazličnejših (pevskih) postavitev, se tudi v avtobus uspešno zložimo.

Sledi divja vožnja po strmi kockasti cesti z ostrimi ovinki, ki jo lahko primerjamo z vlakom smrti v Gardalandu.


Ko prispemo do vrha “Parque das Ruinas”, se na hitro pripravimo za nastop pred polno dvorano pesmi željnih poslušalcev. Misija: koncert – odlično opravljena ;). Ko se že pripravimo na odhod z odra, zaslišimo iz publike: “Še eno pesem, prosim!” Neverjetno, še en Slovenec v Braziliji.


Zanimivost predela Santa Tereza je tudi star tramvaj, ki pelje prav do centra mesta. Žal prenatrpan, da bi lahko sprejel cel zbor, zato izberemo kar klasičen prevoz.

Nekaj pa je potrebno pustiti za drugič … ko bomo čez leta zopet prišli v Brazilijo.

Ta dan nas je spremljal Marko – pevec pri zboru Coral Brasil. Veli nam izstopiti pred nekakšno majevsko piramido, ki se kasneje izkaže za mestno katedralo.

Kot večina brazilske arhitekture je tudi ta opremljena z ogromno vitraži.


Po ogledu se razdelimo na manjše skupinice in vsaka se odpravi na svojo stran raja … najprej na kosilce, potem pa brž na plažo, ali pa še malo po mestu.

Česa vse človek tukaj ne vidi!


Na eni izmed mestnih plaz


Copacabana






Kdo bo koga - mi val, ali val nas?






Hitro ven pred naslednjim ogromnim valom!


Glavna točka tega dneva pa je predzadnji žur turneje. Odpravimo se v Samba klub. Na začetku je bila samo glasba, ko pa prispemo mi, se zgolj nastop skupine razvije v pravi žur. Švic je tekel v potokih. Na plesišče smo spravili tudi maestrino, ki je z boki je razgibavala brazilsko sceno.

Najbolj vestni so se po divjem plesu odpravili očedit kar v morje. Več o tem samo pod ZAUPNO!

Da je Rio res nevarno mesto, so dokazali tatovi na plaži Copacabane. Na srečo se nam ni zgodilo nič hujšega, le nekaj stvari je zamenjalo lastnika.

Andreja J. in Neža