torek, 9. oktober 2007

10. dan: Gori doli, z japankami naokoli

Polnoč, uradni začetek novega dne z novima vodjema poti. Nadaljevanje noči pred spalnim kvartirjem: žogobrc, ciljanje koša s pločevinkami, improvizirani koktejli s cachaço, pantomima, kitara in čvek do jutranjih ur.

Noč kratka, spanca premalo, zajtrk prezgodaj, prav tako dopoldanska vaja. Sonce že ob desetih premočno za vaje v zunanji areni, rešitev vaja v telovadnici.

Nešteto strmih stopnic do ogromne doneče športne dvorane. APZ na lepljivih tribunah, soočenje s prekrokanimi glasilkami in prebujanje z upevanjem in opevanjem poznanih rek (Soča-Sava, Drina-Drava). Zamuda peščice pevcev zgubljenih na poti.

Disciplinska komisija še tehta vzgojno kazen za zamudnike ... Vaja deklet motena: fantje kot navijačice z baloni namesto pom-pomov, cela koreografija.



Urša, s hrbtom proti igrišču, osredotočena na svoje dirigiranje. Veselje ob minutah za novo skladbo – v apz repertoarju končno tudi ena brazilska: alti pri tem očitno posebno privilegirana skupina z večino pavz v partituri; udarni ritem moškega zbora: E Ma-kum-ba bê-bê E! Ma-kum-bê …
Z vaje na bus, vožnja po tresočih krivih cestah, Jaka s privilegijem fotografiranja iz avtobusovega kokpita.

Prihod v staro zgodovinsko mestece Ouro Preto, pohod z avtobusne postaje v center, zaprt za turistične avtobuse, a odprt za nori promet domačinov. Vodiči še vedno »viktorji«, informacija o rezerviranem prostoru za kosilo zadnji trenutek.

Atrakcija za domačinke: Jaka s svojim fotoaparatom in notesnikom – 'mamljivi' ženitni ponudbi za Jako in Urbana – zagotovilo svetleče prihodnosti v Evropi za mamo dveh najstnic – zavrnjeno … Ogled mesta v končni fazi tak kot načrtovan: individualen.

Šok: hribci in dolince – japanke, petke in drseči sandalci popolnoma neprimerni za strme uličice tlakovne s kaminitimi kockami.

Mesto »Črno zlato« po pravici del Unescove svetovne kulturne dediščine – baročne stavbe, cerkve in spomeniki na vsakem vogalu.



Vsak drug vhod trgovinica s kristali in dragimi kamni, tržnica nabito polna prodajalcev nakita in iz kamna izklesanih figuric, predmetov, šatulj in ostalih praholovcev, med njimi pa Maruša in Urša S. s težkimi vrečami spominkov.

Ponovno po vijugah do busa po obleke in nazaj, v center, v več kot 200 let staro gledališče/prizorišče nastopa – nizki stropovi razlog za premnoge buške na apezejevskih glavah; znova dezinformacije s strani viktorjev; skremženi obrazi od mnogo presladke kave v zaodrju; uspešen zadnji nastop na festivalu.









Še eno pešačenje na bus s prestrašenimi pogledi in skrbnim spremljanjem Urše v visokih petkah. Vožnja s filmom in/ali spancem proti hostlu.

Napotki za naslednji dan z novima vodjema poti. Pakiranje z zadnjimi močmi, nastavljanje budilke za zgodnje jutranje vstajanje in končno – potop v sanje …

Tereza in Alenka, vodji pot

1 komentar:

Unknown pravi ...

Lepo se imejte in pohajkujte gori in doli še po Riu, potem pa se zdravi in veseli vrnite domov. Vsem lep pozdrav, posebnega pa moji Alenki.