Pri APZju nikoli ni dolgčas, zato si znamo popestriti še tako dolgo in naporno pot.
V ta namen je iznajdljivo basovje (in gostje) izdelalo poseben glasbeni instrument, ki omehča še tako trdo srce, in z njim priredilo nepozaben koncert aktualnih in zimzelenih slovenskih melodij. “ORALNIK” (za nevedne glavnik) je nedvomno vznemiril publiko in basovje je že bukiralo ponovitev zdaj že legendarnega koncerta (citre so preteklost, RIP-rest in peace).
Na poti smo bili deležni tudi značilnih kuharskih dobrot, ki jih tu ne manjka.
Ob prihodu v Rio je mesto pokazalo svoj blišč in bedo z neskončnimi strnjenimi naselji revnejšega sloja – favelami ter z mogočnim centrom, ki se je bleščal v daljavi.
Z avtobusa smo dobesedno padli na sredo cerkve Candelaria (baje največja v Riu!) in odpeli enega izmed zadnjih koncertov, ki je bil seveda (spet) najpomembnejši.
Poleg množice brazilskih oboževalcev (katerih krog se debeli) so naši glasovi razveselili in ganili tudi že dolgo tukaj živečo Slovenko, ki se je odzvala povabilu enega izmed basov (tetica od našega Martinčka); po koncertu je moški zbor samo zanjo zapel še nekaj slovenskih.
Zadovoljni s koncertom smo se že bolj sproščeno napotili k našemu novemu “zatočišču” – hostlu v Riu. V naših glavah so odmevale le besede našega glavnega organizatorja Sirlija: “Ni glih palača, je pa vsaj čisto!”
“Jok brate,” smo si dejali, ko smo zagledali naše novo domovanje. Dve besedi: vonj in utesnjenost. Vendar smo se po navodilih iznajdljivih, pametnih in sploh čudovitih vodij poti hitro odpravili na obljubljeno in zasluženo požrtijo.
Hrana je bila dobra, obrazi veseli, bla bla bla … Tedaj se je zgodilo! Apezejevčki so spoznali zahrbtne čare brazilske tradicionalne (hard) pijače Caipirinhe. Naivni natakar si je brisal čelo ob toči naročil te “osvežilne” pijače in ugotavljal, da za sode brez dna (apzejevce) nima ravno primerne zaloge. Večer se je zavlekel v noč in noči je sledilo jutro … A to je že druga zgodba.
Na poti so nas cel dan opozarjali: Rio je nevarno mesto. Res je … toda z našim prihodom je postalo še nevarnejše.
Mateja in Gorazd
Ni komentarjev:
Objavite komentar