12. dan: DRAGA MAMI!

Žur v želodcu
Z okusom caipirinhe in vonjem postanega urina v sobah smo preko nastlanih kufrov skočili v jedilnico za šest in z eno štručko, kozarčkom neokusnega soka in koščkom lubenice napolnili razburkane želodčke neprespane noči.

Z akademskih 45 (v najini navadi) smo se v počasnem tempu odpravili proti Jardim Botânico, kjer naj bi preživeli dopoldan. Kako priti do tja?




Vse najlepše rožice
Po tehničnih težavah na WC-ju smo (ponovno z zamudo) vstopili v drevored orjaških palm, posajenih ob odprtju leta 1808.

Začudeni smo obračali zemljevide ogromnega labirinta in poskušali izbrati tisto, kar bi bilo resnično vredno ogleda.

Pritegnile so nas opice. Na žalost smo jih med visokimi bombusovimi vejami bolj slišali kot videli. Težki koraki so nas počasi vodili med rastlinjem tropskega sveta in nas pripeljali do tistega zanimivega – 600 vrst orhidej.

Ups, kar nekaj jih je že odcvetelo. Pa smo videli vsaj listje. Skupina človeških ribic je počasi razpadala na manjše hordice, ki so tavale po parku.

Vsega v treh urah tako ali tako nismo bili sposobni videti. Sanjarili smo o šotorih, postavljenih na mehki travi, vsak dan na drugem mestu.

Pripravljeni smo bili grabiti travo in vdihovati oblake peska, samo da bi lahko ostali nad ogromnimi listi palm vsaj nekaj dni.

Za “betonskimi” zidovi orjaških korenin smo odkrili učilišče negovanja rastlin in bili deležni začudenih pogledov tamkajšnjih “vrtnarjev”.

Moderna stavba nam je odkrila svet velikanskega herbarija. Prijazno osebje nas je peljalo skozi arhiv, kjer je spravljenih vsaj 450.000 rastlin in različnih semen. Tilen je kar žarel. Naenkrat bi vsi trije delali tukaj – kakšna znanstvena odprava bi bila to! Škoda, da nas niso spustili naravnost v laboratorij. Pa smo šli drugam.

Pritegnil nas je kotiček zdravilnih rastlin, začudeni smo opazovali nam vsakdanji regrat, pelin, jagode, meto, celo paradižnik… Hmmm, pri njih to res ne uspeva?

Spet smo se naučili nekaj novega – absint je ZDRAVILNA rožica roza barve! Pokončalo nas je. Prisiljeni smo bili v fotosintetiziranje v bližnji okrepčevalnici. Pizze in toastki so nam ravno povrnili voljo do življenja, ko smo morali nazaj na meeting point.


Praia Ipanema
“Kratka pot”, označena v Lonely Planet-u, se je vlekla kar malo dlje, kot smo pričakovali.

Med ulicami Ria smo se izogibali divjemu prometu, pridobivali kartice, menjavali denar in panično iskali uporabni bankomat. Končno smo zagledali… MORJE!!

Na belem, v soncu svetlikajočem se pesku, smo takoj pritegnili pozornost s svojo sirnato poltjo, neprikritim občudovanjem nepoznane plaže in oblačanjem kopalk kar sredi ogorelih obrazov začudenih Brazilcev. Koga si lahko opazil v morju? Kožo smo mrzli vodi in visokim valovom nastavljali samo mi. Lovili smo ravnotežje in padali po mivki. Videlo se je, da smo prvič v Atlantiku.

Robi je od vzhičenosti pozabil Teve čisto na drugem koncu plaže. Počakali so ga dobro razkuženi in čisti. Pozor! Rio je nevarno mesto.




Sonce je zašlo prehitro in začudeno smo hiteli oblačiti toplejše stvari.

Križev pot do hostla
Spet na ulicah Leblona. Kako priti domov, ko pa se nam niti sanja ne, kje smo.

Peš je predaleč, taxi “ni dobra izbira”, ostane torej bus. Kateri že? Med pevci zavlada manjša panika, Lola in Lejla sta iznajdljivi. Kam drugam pa bi lahko šli kot na bus Via Copacabana? Gogo poskrbi, da nas sprevodik pravi čas vrže dol, midve pa za čim manj pogriženih nohtkov s kazalci vestno slediva ulicam na zemljevidu. Glej ga zlomka, prispemo na Copacabano.

Laaaačni!!!
Med pohajkovanjem po glavni ulici se naši obrazi kremžijo ob misli na hostel, ki nas že veselo pričakuje. Na poti odkrijemo fantastično restavracijo. Oči se nam svetijo ob izbiri solat, prilog, po dolgem času smo videli koruzo, jabolka, sir…solato, solato, solato. In seveda meso. Jedli smo kot kralji za samo 19 realov! Ali pri nas lahko jemo tako? Smeh na obrazih se je manjšal z vsakim korakom bliže hostlu. Tuš na srečo deluje, mrzla voda požene kri po žilah in prešernih obrazov se odpravimo v “naš” lokal. Natakarji nas pozdravljajo, gostje nam mahajo, mi se zabavamo, vendar nekoliko manj kot prejšnji dan. Večer se prevesi v noč in midve zadovoljni z opravljeno operacijo napornega dne predava nalogo naslednjima vodjema poti.
Pa srečno pot!

Urška S. in Maruša, vodji poti