16. in 17. dan: Vse lepe stvari se enkrat končajo

Kako že pravijo? Počil je lonec in zgodbice je (skoraj) konec. Tudi našega potovanja po Braziliji. Ja, prišel je ta dan. Povedano po pravici, smo se že kar veselili. Saj smo se imeli fantastično, ampak pride čas, ko se spakira in gre domov. Pa tudi mi se moramo malo spočiti drug od drugega. Kajti, naslednjič se vidimo 'šele' čez dva dni.
Torej, bilo je malo slabe volje, ker smo se odpravili že ob osmih zjutraj.






Adio Rio!

Ampak tudi slabe stvari se enkrat končajo, saj je skupaj z nami v spanec utonila tudi nejevolja.
Malo kasneje smo doživeli še zadnjo churrascarijo oz. samopostrežbo. O, kako bomo pogrešali zvrhano naložene krožnike, nekajkratne repete in meso, ki se nam še vedno prikazuje pred očmi. Čeprav kot pravi gurmani s to ponudbo oz. okusom seveda nismo bili najbolj zadovoljni!

In hopla, že smo bili na letališču v São Paulu.






Naša ptica


Letalo ni doživelo izlitja alkohola, kot se je zgodilo na poti v Brazilijo, ker se nam tokrat ni posebej dalo, nas je pa nadomestil brazilski karate klub, ki je omagal po dveh pirih!


Večer nad Sao Paulom


Jutro nad Atlantikom


Večerja, zvijanje na sedežih med spanjem, zajtrk, in kar iznenada Malpensa.

Smo res že na evropskih tleh? Še aplavz pilotu za lep pristanek in že smo veselo korakali proti tekočemu traku na lovu za prtljago.

Potem pa prešerno veselje, saj smo uspešno prinesli nekaj 10 litrov cachaçe, sadja in ostalih 'prepovedan vnos' substanc.

Pred terminalom nas je že čakal avtobus, kamor smo naložili prtljago in se odpeljali proti Sloveniji.

V naše veliko veselje smo s šoferjema spet lahko govorili po naše in se vsi razumeliJ. Vendar pa z domačim avtobusom nismo bili povsem zadovoljni, saj se z udobjem brazilskih Corcovado avtobusov le stežka primerja. Kot vedno nam je čas spet hitro mineval.

Malo smo še spali, pa peli, imeli postanek za skromno kosilo, štiri brucke pa so tudi uspešno prestale avtobusni krst.

Ostali smo se pošteno nasmejali, nato pa zahtevali film.

Eden od obeh vodij poti je pot končal že na Lomu (hvala lepa za tole!) ostali pa smo vztrajali še do Ljubljane.


Na zadnji postaji turneje nas je pričakala slovenska polka!!!


Tam smo se razpakirali in se poslovili, vendar samo do četrtka. Škoda je le, da sta šoferja pozabila naše smuči v Ljubljani, saj smo hoteli pot nadaljevati kar do Krvavca.
No, mislimo, da je za zaključek potrebno pohvaliti zbrano publiko, drage starše, brate, sestre, prijatelje, sošolce in seveda vse zveste fane APZja, ki so redno spremljali ta blog in komentirali vpise v njem.
Vsi pozdravčki so prišli do pravih ljudi, kar nam je turnejo le še polepševalo. Dragi vsi, brez vas tudi nas ne bi bilo!

Spisali Janez, Urša D., Marjetka in Tilen