9. dan: Zona Somraka

00.00: Slavnostni prevzem mikrofona in prvi pozdrav ljudstvu. Vstop v Zono somraka.
“turururu turururu turururu you have entered the twilight zone”. Zadoneli so Zvončki in trobentice v Metropolitan-opera izvedbi v pozdrav brazilski pomladi. Spanje in sranje, vmes tudi kakšno pivo.

9.00: Prebujanje ob čudovitih zvokih gradnje vrhnjih dveh nadstropij našega hotela in psihofizične priprave na vse dogodke in nedogodke. Pakiranje za novo selitev karavane.

9.30: Kraljevska pogostitev – pao de quejiho, prosciuto, eksotične marmelade, cafezzino, čajčki, papaja, ananas, sadje in sadje, pecivo z, pecivo brez… Občutljivi APZ želodčki so godli od zadovoljstva in vzklikali v pozdrav brazilski kulinariki.

9.59: Udarniško polaganje zadnjih optičnih kablov. Miting z našimi lokalnimi mladimi vodiči “Trije Viktorji”*

10.00: Check out in uspešno zamujanje sotrpinov. Odhod po časovnem pasu enega od današnjih vodij poti – Roberto time zone – lokalni čas + 10 minut. Naš luksuzni bus-čarter nas pelje proti Belo Horizontu.

11.32: Opis čudovitih favel BH, ki je po včerajšnjih vtisih s ceste od daleč ena velika 2 milijonska vas, in njihovih pomembnih gospodarskih panog – kradižep, ruzakvlek, dajdenar etc., ki predstavljajo 20% lokalnega BDPja.


12.10: Prihod v center in bogati predel BH, ki pravzaprav ni velika vas, ampak veliko velemesto s čudovitimi poslovnimi nebotičniki in ja, tu so favele zakrinkane v nobel stolpnice srednjega sloja. Postanek busa na tropskem trgu Parque da Liberdade in pohod po središču.


12.18: Ker so se naše denarnice sčasoma osušile je bil potreben nov priliv ob menjavi naših evrodolarjev v reale**. Skupinica 15ih APZjevčkov vdre v lokalno banko in zahteva reale, drugi v gruči čakamo pred banko in delamo gužvo, kar nam gre dobro od rok. Moški predstavnik Treh Viktorjev obljublja skupen voden ogled po centru in zato za ta skupinski event vljudno čakamo menjalce gotovine tudi ostali. V bistvu je šlo še za enega od znamenitih nedogodkov.

12.44: Skupinica odpadnikov pod vodstvom vedno prisotne vodje poti under cover (pssst: Urša Lah) se je odcepila od čakajočih pred banko in tistih notri ter odšla po svoje. “Dobimo se ob 14.45 pred McDonaldsom – kje pa drugje – in se skupaj vrnemo na bus.” Skupinska dinamika je zaguljena zadeva, sploh če čakaš na dogodke, ki se ne zgodijo.

13.00: Cin cin: slavnostni zaključek menjave denarja. Čas za sight seeing ob odlični ledeni kavi s smetano.(Robi: “To so zdej mal flavze.”) Lov na kosilo v lokalnih lunchonettih, churascariah in seveda v brazilskem Mc Donaldsu, ki je čisto nekaj drugega kot tisti domači …


15. 00: plus Robertovih četrt: odhod iz centra proti “luksuznemu” hotelu na počitek (ja,pa jade?!?!).

16.04: Presenečenjem kar ni bilo konca: hotel se je izkazal za hoStel s sobami za 12 oseb ločenih po spolu (čemur smo se neuradno izognili), kompleks ni v centru ampak 45 minut iz centra, sobe so obdelovale sobarice, mi pa smo čakali pod pergolami z zanimivimi izrazi na obrazih. O naši razdolgočasenosti/utrujenosti pove največ sledeče: “ Men se ne da zdej še grdo gledat.” Avtorico Uršo L. bova zamolčala.

17. 30: Odhod proti Akademiji za glasbo z zamudo zaradi dilanja za zajtrk naslednjega dne, ki ga je opravil naš vodič iz Coral Brasilia Sirley, drugi so se medtem savnali v avtobusu. Počitek v stilu(= ni ga bilo).

18. ??: Prihod na akustično vajo v čudovito stavbo AGBH, dokler nas niso deložirali z odra. Sledil je boj za sobo za nadaljne pevske vaje. Pristali smo v mini garaži AG odpeli nekaj taktov Martena (revež se je po najinem mnenju obračal v grobu) ob čudovitih zvokih različno uglašenih avtomobilskih motorjih. Prva tenorja sta za nameček telepatsko lovila uglašenost in barvo mimo m x m velikega podpornega stebra.





20. 50: Po vseh pevskih vragolijah po različnih sobanah znamenite AGBH, iskanju sobe za preoblačenje (ki nas ponovno ni “čakala”) in brazilskem občutku za timing, smo stopili na oder pred naše zveste navijače s slovensko! zastavo iz zadnje vrste. Moto nastopa: Nimamo bobnov, lahko smo pa zelo glasni. Ljudstvo je ob stoječih ovacijah zahtevalo bis, poigrali smo se s Kolcem. V preoblačilnici je ob obilici osebnega zadovoljstva zadonela Pesem o svobodi. Pokazati smo morali, da smo lahko tudi malo manj divji, zato smo v predverju zapeli še Rožmarin in Lipo, skratka DOMAČE.







??.??: Odhod na večerjo v italijansko samopostrežno restavracijo – naši želodčki grulijo in poplesujejo v ritmu sambe. Lazanje, omlete, stroganoff, pašte na 100 in en način, sadje in sadje, solatke in drugi suplementi. Formirali smo kadilska in nekadilska omizja. Izvrstna kadilska družba se je posedla ob popolnoma odprto vhodno “steno” in divje puhala zasluženo cigareto ali dve ter opazovala nočni utrip mesta. Seveda v igri ponovno cerveja in suco natural. No večerja je bila pa dejansko DOGODEK in čisto izven konteksta Zone somraka. Skratka: “Brazilija na tvojih prsih bi se lahko dojili in pojili celo življenje.”

24. 00: Odjavna špica in pozdrav novemu dnevu. “Tuuuruuuruuuruuu tuuuruuuruuuruuu tuuuruuuruuuruuu you have entered the twilight zone”. Zona somraka se je raztegnila še daleč v noč naslednjega dne. Dogajalo se je MARSIKAJ. Več o tem Alenka in Tereza.

Vaša, svoja in še čigava Andreža Ž. in Reberčo M. (glej majico)



* Trije Viktorji se imenujejo po našem znamenitem vodiču iz tekmovanja v Varni – Viktorju – ki ni imel pojma o tem kaj se bo dogajalo v naslednjih 5 minutah, kaj se že dogaja in kaj se je že zgodilo pa tega nismo vedli. Svojemu bolgarskemu vzorniku so naši mladi Brazilci zvesto sledili in se niso izneverili niti na dan.

** Brazilci očitno skrbno čuvajo svoje reale pred tujimi rokami, saj je menjava denarja čisto poseben obred. Pokazati je potrebno potni list, ki ga 10-krat obrnejo, fotokopirajo in popišejo, o angleščini ni ne duha ne sluha…